Imate morda sindrom profesionalne izgorelosti ali burnout?

Živite hitro, malo spite, veliko delate, vaš dan je prekratek, ste napeti in v službi od vas pričakujejo vedno več … Imate vtis, da ste v začaranem krogu, a se kljub temu še vedno vrtite v njem ter ‘tiščite naprej’, kot radi rečemo. In kaj se zgodi, če pridete do točke zloma? Ste že slišali za sindrom profesionalne izgorelosti? Berite naprej … 

Kaj je izgorelost?

Sindrom profesionalne izgorelosti (angl. burnout) je psihološko stanje, odziv telesa na kronični (čustveni) stres na delovnem mestu. To je bolezen ‘osebe in dela’. To stanje ni posledica zgolj ‘neusklajenosti’ posameznika z izbranim poklicem. Ko pri osebi, ki se posveča svojemu delu, opazite, da njeno žrtvovanje ni dovolj, da bi dosegla želeni cilj, takrat nastopi sindrom izgorelosti. Prispeva k neuspešnemu upravljanju, posledično delovnemu procesu, neuspešnemu vodenju procesov in prenašanju bremena neuspeha na sodelavce. Morda nam na delovnem mestu niso zagotovljena sredstva, potrebna za realizacijo zadane naloge, ali pa se način delovanja ne sklada z vašimi etičnimi načeli. Sindromu profesionalnega izgorevanja so še posebej podvržene osebe, ki so nagnjene k perfekcionizmu, imajo nerealno visoka pričakovanja ter mnenje o sebi in svojem delu.

Motnja, odvisna od konteksta

Po mnenju nekaterih zdravnikov in psihologov je izgorelost diagnoza, zato je uvrščena v 10. revizijo Mednarodne klasifikacije bolezni (ICD-10) pod kodo Z.73.0 – izgorelost, stanje popolne izčrpanosti. V nekaterih državah je izgorelost razlog za bolniško odsotnost (npr. na Švedskem), po drugi strani pa mnogi zdravniki zanikajo posebnosti izgorelosti in poudarjajo številna prekrivanja z depresijo. Sindrom izgorelosti je zanesljivo posledica utrujenosti zaradi prekomernega dela, pa tudi posebnega skupka medosebnih odnosov na delovnem mestu. To ni ‘čista’ bolezen kot nekatera druga stanja, temveč motnja, ki temelji na kontekstualnih interakcijah. Izgorelost se omenja zadnjih petdeset let (od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje). Sprva se je izgorelost omenjala v psihologiji, vendar jo je vrsta študij opredelila kot sindrom, ki se pojavlja predvsem v poklicih, ki vključujejo pomoč drugim osebam (zdravniki, terapevti in učitelji, socialni delavci, policisti itd).

Kako se izraža?

Sindrom izgorelosti ima štiri faze. V prvi fazi, fazi navdušenja, je oseba polna navdušenja, se ne varuje, neracionalno porablja energijo, dela nadure, pričakuje prijetno vzdušje na delovnem mestu, trudi se za sprejemanje svojih sodelavcev in pravičnost za vse. Ko njena pričakovanja niso izpolnjena, se pojavi občutek fizične izčrpanosti. V drugi fazi, fazi stagnacije, se pojavijo težave v komunikaciji, in sicer tako s sodelavci kot tudi s prijatelji. Ljudje so čustveno ranljivi in ​​nezaupljivi. Takrat najpogosteje prihaja do vedenjskih sprememb – vedenjski simptomi (razdražljivost, živčnost, napetost, impulzivnost, eksplozivnost, jeza). Oseba ima še vedno rada svoje delo, ga opravlja, vendar ne z enakim navdušenjem. Tretja faza, faza frustracije, prinese čustveni umik in izolacijo. Na tej stopnji se oseba sprašuje, kakšen je smisel dela, ki ga opravlja. Četrta faza je začetek konca. To je popolna izguba vere v sebe in svoje sposobnosti, pomanjkanje samozavesti in samospoštovanja, kar najpogosteje vodi v nenadno spremembo razpoloženja.

Zdravstveni davek globalizacije

Kolo civilizacijskega napredka se neustavljivo vrti naprej in prinaša hitrejši promet, dosegljivost, medcelinska potovanja in neomejeno globalno komuniciranje preko telefonov, socialnih omrežij … Na ta način celotna sodobna civilizacija predstavlja mrežo svetovne (delovne) skupnosti, ki presega časovne pasove. Tako posameznik preko žice oziroma računalnika dela (ali sodeluje) s kolegom na drugem koncu sveta v terminih, ki so popolnoma drugačni, kot bi to narekovala njuna različna bioritma. Vse to prinaša tekmovalnost na vseh področjih življenja in dela ter sili posameznika izven optimalnih bioloških sposobnosti. Vsak dan, ko človek podaljšuje stres, mu s tem omogoča, da preide v kronično stanje, v svojevrsten življenjski slog. Neizogibno je, da to plača s svojim zdravjem.

Preventiva in zdravljenje

Da bi sindrom profesionalne izgorelosti preprečili, je potrebno delati predvsem na učenju prepoznavanja znakov in simptomov. Še posebej pomembna je telesna pripravljenost, s katero povečamo odpornost na to vrsto kroničnega stresa. Kot del dnevne rutine so priporočeni sprehodi v naravo, pogoste prekinitve dela in krajši odmori, izleti ter dovolj počitka in ‘detoks’ tehnike (mobilni telefoni in računalniki). Če nič ne pomaga, vedno obstaja možnost, da se oddaljite od toksične delovne sfere. Zamenjajte službo, saj ni najpomembnejša na svetu. Vaše zdravje je.

Ameriške raziskave so potrdile sindrom izgorelosti pri več kot polovici anketiranih zdravnikov (54 %), medtem ko so ljudje v drugih poklicih občutili izgorelost v 28 %.

Zakaj je preživljanje časa v naravi koristno za naše zdravje

Foto: Grinvalds / Getty Images Plus via Getty Images