Nasilje med vrstniki: kako ga prepoznati in preprečiti?

Sprašujemo se, kako pri nas dojemamo nasilje med vrstniki? Ali se v praksi držimo zakona, ki ščiti otroke? Kako prepoznamo in preprečimo nasilje v šolah in zunaj nje? Kaj lahko storimo mi – starši in učitelji? Odgovore na ta vprašanja smo poiskali pri strokovnjakih s tega področja.

Ne glede na starost otrok je nasilje med vrstniki prisotno povsod. V nižjih razredih osnovne šole se pojavlja fizično nasilje, ki je izraženo kot potiskanje, metanje določenih predmetov, klofutanje, lasanje in podobno, medtem ko se v višjih razredih pojavlja večinoma psihično in čustveno nasilje. Pogosti so primeri posmehovanja, poimenovanja z besedami, namerne izolacije učenca, ki se razlikuje od večine …

Kaj sploh je vrstniško preganjanje ali t. i. bullying?

Je posebna oblika nasilja otrok ali mladostnikov nad otroci ali mladostniki. Gre za ponavljajoča se slaba ravnanja prvih nad drugimi. Na primer kot agresivnost, nasilno vedenje, podlo ravnanje, klevetanje, izsiljevanje denarja ali druge lastnine. Govorimo o fizičnem, socialnem in psihološkem preganjanju.

Ali obstajajo osebne lastnosti, ki kažejo na dejstvo, da je nekdo nasilnež in nekdo žrtev?

Prvi znak, da bi otrok lahko bil nasilen, je vsekakor njegovo agresivno vedenje, ki se pogosto izraža preko uničevanja šolskih potrebščin, šolskega inventarja, kasneje pa s potrebo, da prevladuje, da je v središču pozornosti in da se mu vse zahteve izpolnijo. Po drugi strani žrtve nasilja med otroki najpogosteje postanejo tisti otroci, ki so fizično manj sposobni glede na svoje vrstnike, tisti torej, ki so tihi, mirni, vase zaprti in trpijo zaradi pomanjkanja samozavesti.

Ima socialni in družinski status vpliv na to?

Socialni in družinski status otroka ima lahko vpliv na to, a je pri tem zelo nevarno zaključiti s tezo, da samo otroci iz siromašnih družin postanejo kršitelji ali žrtve. Obstajajo primeri, ko je otrok kot kršitelj iz dobro stoječe družine z agresivnim vedenjem klical pozornost svojih staršev – ti so namreč v dirki za materialnim bogastvom pozabili, da čas, preživet z otrokom, ljubezen in pozornost nimajo alternative v procesu njegovega odraščanja.

Ali je pri učiteljih ali starših dovolj razvita zavest o obveznem zagotavljanju pomoči in zaščiti otrok?

Znano je, da veliko otrok trpi zaradi nasilja, ne da bi odraslim to povedali. Vsak starš ve, da je njegova dolžnost, da ščiti svojega otroka in to pred vsemi oblikami zapostavljanja in izkoriščanja ter tudi pred nasiljem med vrstniki. Pa vendar, vsakodnevna bitka za preživetje mnogim ne dopušča, da bi ugotavljali, ali so njihovi otroci žrtve ali kršitelji, tako da je velik del odgovornosti zaščite otrok pred vsemi oblikami nasilja na ramenih učiteljev. Po drugi strani pa se lahko zgodi, da učitelji, ki imajo sami eksistencialne težave, niso dovolj motivirani, da bi se ukvarjali s tujimi težavami ter si pogosto zapirajo oči pred pojavom nasilja med vrstniki.

Na koga se obrniti, ko ugotovimo ali opazimo, da je otrok žrtev medvrstniškega nasilja?

Starš mora zaščititi svojega otroka. Otroku mora pokazati, da mu je on najpomembnejši in najti čas, da se z otrokom pogovarja o težavi, da išče dejstva in če položaj dopušča, je nadaljnja dejavnost rezultat dogovora. Toda v nobenem primeru ne sme izostati njegova reakcija v smislu obračanja na ustanove, ker bi to pravzaprav bilo sporočilo kršitelju, da lahko še naprej izvaja nasilje.

Kaj lahko mi kot skupnost storimo v smeri preprečevanja nasilja med vrstniki ali katere druge oblike nasilja?

Lahko in moramo širiti idejo o absolutni nedopustnosti nasilnega vedenja v vseh obdobjih človekovega življenja. S tem procesom je treba začeti že v vrtcu, tako da je otrokom že zelo zgodaj jasno, da se z nasiljem ne rešuje konfliktov. Po drugi strani morajo pristojne ustanove pokazati primerno raven resnosti in odgovornosti v reševanju konkretnih primerov. Samo hiter in pošten odziv ustanov daje državljanom občutek varnosti, na drugi strani pa kršiteljem sporoča, da njihovo vedenje ne bo tolerirano.

Strokovnjaki svetujejo

Nove komunikacijske tehnologije so omogočile mladim, da so v stiku s prijatelji, člani družine, pa tudi s tujci po svetu. Vendar obstaja tudi temna stran razvoja tehnologije in njenega vpliva na življenje mladih. Spletno nasilje je povsod prisotno, a mi hkrati živimo v družbi, v kateri se duši empatija, v družbi agresivne komunikacije, ki jo propagira družbeno-politično življenje, posledično je nepotrpežljivost med mladostniki vse večja in posledice stanja v naši družbi so vidne. Na vprašanje, kakšna je vloga odraslih v takšnih oblikah vedenja, lahko rečemo, da je pomembna predvsem zgodnja preventiva – kako bi se ta vrsta nasilja odkrila v najzgodnejši fazi. Starši so predvsem dolžni, da se zavejo, da je zadeva resna in da naj ne gledajo na to kot na otroške prepire.

Žrtev se najpogosteje boji povedati, kdo je nasilnež in tako pridemo do začaranega kroga. Starši morajo otroka neposredno vprašati: ”Ali se te kdo dotika v šoli?” Vprašanje tipa “je vse v redu?” govori o zaskrbljenosti starša, a ne da konkretnega odgovora. Komunikacija med otrokom in staršem je začetek rešitve težave, pri čemer je pomembno, da se otrok zave, da ga je starš pripravljen poslušati in mu pomagati. Za začetek je pomembno, da poimenujemo težavo in informiramo otroka o različnih vrstah nasilja.

Kako otroku razložiti, kaj nasilje sploh je?

Pomembno je, da se otroku predstavi vsako nasilje kot nedopustno in da se mu je treba zoperstaviti. Otrok mora spoznati resnost položaja in nepravičnost, ki se mu dogaja. Na ta način otroku nudimo okvir, v katerem se bo lažje odprl. Ko se otrok odloči spregovoriti, je pomembno, da se starši čim prej vključijo v proces razreševanja težav, kar pomeni niz več stopenj. Ko se otrok in starši pogovorijo, je treba s težavo seznaniti šolske organe in doseči njihovo vključenost in učinkovitost.

5 majhnih aktivnosti, ki vam bodo zbistrile um

Foto: Rido Franz / Getty Images Plus via Getty Images