Špela Perc: v harmoniji s seboj

Teče že šesto leto, kar se je vrhunska športnica Špela Perc z družino preselila v Kanado. Nekdanja umetnostna drsalka, ki je strast našla v pilatesu, je velika zagovornica zdravega načina življenja. “Naučila sem se, da ne odneham in se ne predam tudi v obdobju, ko mi ni najlaže. Vrhunski šport in tekmovanja so me naučila sprejemati poraze, včasih tudi krivice in zbrati moč, da nadaljujem proti začrtanim ciljem,” pravi Špela, ki jo lahko vsi, ki močno pogrešate njen studio v Ljubljani, poiščete na njeni strani spelaperc.com in se pridružite njenim tečajem.

Na dan intervjuja je Špela Perc v Kanadi doživela pravo zimsko nevihto, takšno, kot se za Kanado pozimi spodobi. “Sneg, mrzel severni veter in nizke temperature so me bolj ali manj obdržale doma na toplem, razen nekaj kratkih sprehodov z mojima psičkama, Miši in Luno. Dnevi, ko je zunaj nepredvidljivo vreme, jaz pa sem lahko doma na ‘varnem’, mi že od otroštva dajejo nek mistični občutek. Kot da nas narava prisili, da se umirimo in malo ustavimo. Ob takšnih dnevih še posebej rada berem, študiram ali pišem blog, v kuhinji pa rada eksperimentiram v pripravi novih receptov,” pove Špela.

Prelepa dežela

Kanada je prelepa dežela in zelo urejena država. Edina pomanjkljivost so dolge in mrzle zime, pravi. “Moram priznati, da so hkrati tudi nadvse sončne. Ima neverjetno lepo naravo, s prostranimi nacionalnimi parki, po drugi strani pa milijonskimi mesti, ki ponujajo za vsakogar nekaj. Kanada je dežela mnogih rasnih, verskih in nacionalnih razlik in temelji na sprejemanju drugačnosti. In živeti v takšnem okolju je zelo prijetno. Ljudje so zelo delovni in razdalje, ki jih vsakodnevno premagujejo, so verjetno pripomogle, da je delo daleč na prvem mestu, socialno življenje pa, kadar se najde kaj časa zanj. In to so bolj redki trenutki, vse je načrtovano vnaprej. Tu pa ima zagotovo vsaka evropska duša kar izziv sprejeti takšen način življenja.”

Treningi jo napolnijo in osrečijo

Vstaja ob sedmi uri zjutraj in če se le da, ulovi deset minut zase za jutranjo meditacijo in dihalne vaje. “Skupni obroki so mi sveti, zato vsako jutro pojemo zajtrk skupaj, se pomenimo, kaj vse nas čaka tekom dneva. Hkrati z zajtrkom pripravljam tudi kosilo za sina, saj v Kanadi vso hrano otroci prinesejo v šolo s seboj, spakirano v t. i. škatlicah za malico. Ker je v šoli od devete ure do četrte popoldan, je potrebno pripraviti precej hrane. Vsako jutro spijem žličko mojega zimskega ‘zvarka’ za dvig imunosti (sveže stisnjen ingver, kurkuma, limona, kajenski poper in javorjev sirup) in pripravim sveže iztisnjen sadno-zelenjavni sok. Ko se Zoltan odpravi v šolo, sta na vrsti Luna in Miši. Na veliko srečo naše življenje poteka tako, da si sama z možem oblikujeva dnevni urnik, in jutranji sprehodi so najin čas, kjer predebatirava vse živo,” opiše svoj jutranji ritual.

Trikrat na teden si vzamem čas za moje drsalne treninge, vmes skuham kosilo, ponovno sprehodim psički, popoldne pa je čas, ki ga preživim z Zoltanom. Vozim ga na njegove treninge, vmes uredim še kaj obveznosti ter zvečer še ostala hišna in gospodinjska opravila.

“Sem mnenja, da če v vsaki stvari, ki jo počnemo, tudi uživamo, nam takšno opravilo energijo daje, ne pa jemlje. Zelo sem hvaležna in srečna, da sem v takšnem obdobju življenja, da res počnem stvari, ki me neizmerno izpopolnjujejo in veselijo.”

Pomembno je, kolikokrat vstaneš

“Zanimivo je opazovati ljudi, kako se jim življenjske vrednote obrnejo na glavo, ko pridejo v fazo življenja, ko jim zdravje ne služi več najbolj optimalno. Takrat imajo vedno dovolj časa in volje, da sebe in svoje zdravje postavijo na prvo mesto. Kot osebna trenerka sem v svoji večletni karieri to doživela mnogokrat. Star slovenski rek, da je zdravje naše največje bogastvo, se morda sliši zelo ‘zlajnano’, ampak je več kot resnično. Čas se vedno lahko najde, če je dovolj motivacije. Človeški um pa je zelo pretkan in sami sebe znamo prepričati v resničnost izgovorov, ki nam jih nudi.” In stres, ki je največja bolezen človeštva? “Zavedati se moramo, da ni vsak stres slab za nas. Določena količina stresa je celo dobrodošla. Mislim, da danes ni mogoče spremeniti življenja v takšni meri, da bi živeli brez stresa, lahko pa spremenimo svoj odziv nanj in odnos do stresa. Tu pa imamo povsem svobodno izbiro.

Šport, umetnostno drsanje, je bil in je ponovno sestavni del njenega življenja. Drsala je od četrtega do šestnajstega leta, ko je bila zaradi poškodbe prisiljena postaviti drsalke v kot. “Vrhunski šport ni samo način življenja z ogromno trdega dela in odrekanja, ampak tudi izjemna šola za življenje. Šport me je zagotovo oblikoval v osebnost, kakršna sem danes. Zelo zgodaj sem dojela, da je potrebno za nek dosežek vložiti veliko truda in trdega dela. Še posebej umetnostno drsanje je šport, ki zahteva popolno predanost, veliko discipline, mnogo ponovitev in padcev, predno dosežeš napredek. Pravijo, da ni pomembno kolikokrat padeš, ampak kolikokrat ponovno vstaneš. Naučila sem se, da ne odneham in se ne predam tudi v obdobju, ko mi ni najlaže.

Njihovi skupni trenutki za mizo

Špela zelo rada kuha in skoraj vse obroke pojedo vedno skupaj z družino za jedilno mizo. “Vidim, da je to naša dobra slovenska in evropska navada. Skoraj vso hrano pripravim sama od začetka do konca, saj kupljena in procesirana hrana žal vsebuje veliko škodljivih sestavin. Rada spečem svoj kruh, veganske deserte in prav veseli me, da sem prejšnji teden pojedla domačo pico, ki jo je prvič popolnoma sam naredil moj enajstletni sin,” pove navdušeno. Kuhinja je zanjo prostor ne samo za kuhanje, ampak tudi druženje, zanimive zgodbe in dobro voljo.

“Trikrat na teden si vzamem čas za moje drsalne treninge, vmes skuham kosilo, ponovno sprehodim psički, popoldne pa je čas, ki ga preživim z Zoltanom. Vozim ga na njegove treninge, vmes uredim še kaj obveznosti ter zvečer še ostala hišna in gospodinjska opravila.” -Špela Perc

Tukaj smo objavili del intervjuja. Celoten intervju si preberite v aktualni številki revije L&Z.

Intervju: Ilona Penzeš; Foto: osebni arhiv