Status partnerske zveze: zapleteno!

by | 22. 09. 2021
zapleteno

Zveze brez obveznosti bi morale biti prikrojene našim potrebam, da nam dajejo svobodo in da delamo stvari na svoj način. Nekatere zveze so takšne, druge niso … Obstajajo pa tudi zapletene zveze. Kaj sploh pomeni status: zapleteno?

Pod zapleteno zvezo razumemo čustveno-spolni odnos dveh oseb, ki sta ‘na nek način skupaj in na nek način ne’. Sicer pa kakorkoli vzamemo, svoboda vseeno prinaša določeno mero odgovornosti in obveznosti. Zapletene zveze so torej ‘sivo področje partnerskega kozmosa’. Posamezniki tukaj niso popolnoma predani odnosu, v bistvu ga niso dobro niti definirali, zato ni pravih pravil. Sta lahko oba partnerja intimna tudi z drugimi osebami, kako pogosto se videvata, slišita, kaj bi morala narediti, da bi bila še srečnejša in podobna vprašanja se v takih zvezah načeloma ne pojavljajo …

So svobodne zveze res svobodne?

Takrat običajno prihaja do paradoksalne situacije – da tip zveze, ki obstaja pod okriljem ideje o absolutni svobodi, obenem narekuje tudi situacije, v katerih (mogoče) ni dobro, da nekoga, s katerim imaš spolne odnose, povabiš na kavo. Verjetno od tu izhaja uporaba besede zapletenost. Ker če bi bilo vse popolno, bi bila besedna zveza svobodne ali lagodne zveze. Odnos je kontinuiran proces, ki se odvija na meji medsebojnega kontakta dveh oseb. Vsak odnos je spremenljiv, ni konstanten. Spreminja se iz trenutka v trenutek, z eno osebo se srečamo, raziskujemo, iščemo, nudimo, izražamo zadovoljstvo in nezadovoljstvo. Dokler sta dve osebi zainteresirani za kontakt, ustvarjata nekakšen odnos izmenjave. V tej nekdo želi več, nekdo manj, nekdo želi vse, nekdo samo malo.

To, kar želimo, je odvisno od nas samih, od druge osebe in tega, kar ta oseba nudi in od tega, kar mi na podlagi izkušenj iz preteklosti – iz primarne družine – vemo o zvezah. Svoboda je zanimiva entiteta, paradoksalno zahteva neke vrste odgovornost od posameznikov. Več svobode pomeni tudi več odgovornosti – več odgovornosti zase in za drugo osebo, za svoje občutke in za občutke tistega, s katerim smo oziroma nismo vezani.

Ali z definiranjem odnosa definiramo tudi čustva?

Definiranje odnosa na samem začetku pomeni, da vstopamo oz. govorimo o klasični zvezi, ki praviloma jasno omejuje svobodo. Partnerstvo je zapleten proces in kaj hitro se lahko zgodi, da oseba, ki hrepeni po omejitvi svobode, kmalu ugotovi, da se sama ne bo sposobna držati dogovorjenih meja. Takrat je edino pravilno in odgovorno, da se z osebo pogovorimo in postavimo nove meje, si damo več svobode, časa za spoznavanje, da se občutki oblikujejo. Je pa v zvezah pravilom tako, da poudarjanje obvez oz. omejevanje določi tok čustev že na začetku. Do bolečin in zapletov pride v vsakem odnosu, ne glede na to, kako je definiran.

Če omejujemo status (meje in neobveznosti), to ne pomeni, da omejujemo tudi občutke. Sicer pa je prag tolerance za bolečino individualen in je zgolj vprašanje osebne izkušnje. Vsaka težava ima potencialno rešitev, če za to obstaja obojestranska želja.

Zapustiti sebe ali biti sebičen?

V takih partnerskih odnosih sta pogosto zazanani dve skrajnosti: da sebe na nek način zapustiš, torej pozabiš nase in daješ prednost partnerju, zadovoljevanju njegovih potreb (kakršnekoli so te že bile), po drugi strani pa je tu sebičnost oziroma osredotočenost na osebne potrebe, ne ozirajoč se na partnerja in njegove potrebe. To, da v zvezah ‘pozabimo nase’ in damo v ospredje partnerja, je pogost sindrom, ki posamezniku bolj škodi kot koristi, saj posega na več področij. Kar naenkrat ne rastemo več na čustvenem področju (obsojamo ali ignoriramo lastne občutke), pademo na finančnem področju (nerazumna potrošnja), postanemo neorganizirani (postanemo neurejeni in izgubimo dosedanji način življenja), telesno izgubljamo (slaba prehrana in odlašanje s telesnimi aktivnostmi), izgubimo kontakt z družbo in če smo preveč odvisni od partnerjeve ljubezni, izgubljamo tudi na duhovni ravni.

Ko se naučimo, kako ljubiti sebe, namesto da se dajemo na drugo mesto, bomo odkrili tudi, kako zgraditi partnerski odnos, poln ljubezni. Sodoben čas partnerstvu ni naklonjen, saj je sebičnost neke vrste ‘modna muha’. Odsotna je potreba po vključenosti partnerja oz. povedano drugače, preveč smo zaverovani vase, v svoje potrebe (po drugi strani pa je nujno, da nismo popolnoma podrejeni partnerju). Ustvariti je treba dobro osnovo za srečno in izpopolnjeno življenje. Ker tukaj se lahko kompas hitro izgubi.

Najpomebnejše vprašanje: kaj si želim?

Vedno je treba najprej vprašati sebe. Je to tisto, mi tisti nekdo nudi tudi to, kar si želim, kar potrebujem? Če ni, kaj pa je tisto, kar si želim? Ko imamo odgovor na to vprašanje, potem lahko prenesemo tej osebi vse informacije. In to ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Res pa je, da moramo tej osebi tudi pustiti, da ni nujno, da bo to njej všeč oz. da bo ona to sprejela, bila pripravljena uresničiti naše želje. Skozi to izmenjavo spreminjamo sebe in druge in tako najdemo pravo stvar. Zatem sledi odločitev.

Kako vemo, da je ravno to, kar se nam nudi, dejansko to, kar želimo ali morda želimo še kaj več? Odgovor je zelo enostaven – vprašajmo se. Ali se veselim tistega klica? Želim, da več časa preživim z njim ali z njo? Ali želim, da skupaj preživet dan ali izlet skupaj tudi načrtujeva? To so pokazatelji. Odgovor vedno poznamo znotraj sebe, vprašanje je samo, ali dopustimo, da tisto, kar čutimo, tudi sprejmemo.

Dobra ideja ali začetek katastrofe?

Seveda včasih nedefiniran odnos ni nujno zapleten. Poznamo primere, ko v nedefiniranem odnosu ljudje bolj uživajo in se posvečajo drug drugemu kot v t. i. ‘klasičnih odnosih’. Ker so osvobojeni formalnosti in tega, da so v zvezi, ki s seboj prinaša en kup prepričanj, ki jih plašijo. Po drugi strani vemo, da so sila zapletene tudi klasične zveze in to na veliko načinov. Vsi jih poznamo, z njimi se srečujemo iz dneva v dan … Obstajajo prepreke, pojavi se šum v komunikaciji, težave, ki jih zaradi takih in drugačnih ovir ne moremo ali tudi zavestno ne želimo rešiti. Za dobro zvezo je potrebno res veliko energije.

Kako torej oceniti, da je ‘alternativna oblika odnosa’ z osebo, ki nas privlači, dobra ideja in ne začetek katastrofe? Vedeti moramo eno stvar – neobvezne zveze, avanture, romance in kombinacija teh imajo enega skupnega imenovalca. Reče se mu zabava. Dokler je vsem udeležencem zabavno in ni negativnih posledic, je izbor povsem legitimen. Ko zabavo zamenjajo nemir, nerazpoloženje ali trpljenje, je čas, da se odnos redefinira ali da se iz njega izstopi.

Srečen konec?

Za začetek moramo biti iskreni do sebe. Ko si priznamo, kaj nam ugaja in kaj nas moti, takrat lahko vemo tudi, kaj želimo. Takrat znamo realno oceniti situacijo oz. odnos. Moramo si odgovoriti na vprašanje – nam je zanimiva celotna situacija ali nam je všeč oseba? Če nam je všeč situacija, potem je naš namen že rahlo vprašljiv … Se pa pogosto dogaja, da iz najprej zapletenih odnosov nastane srečen epilog. Včasih ljudje sodelujejo v takšnem odnosu, dokler nekdo ne želi nekaj več ali v zvezi ali izven nje. Včasih se takšni odnosi končajo spontano, včasih ena stran zelo trpi, ker je upala, da se bo zveza razvijala in napredovala. Ko prideta osebi do tiste odločilne stopničke, se (najpogosteje) nekateri odnosi redefinirajo – da stvari pridejo na svoje mesto in da postanejo nekaj, kar ni več zapleteno. In takrat se nekaterim zgodi tisto najlepše v partnerstvu. Ugotovijo, da je ob njih oseba, ki jih razume, pred katero se jim ni treba pretvarjati in biti nekaj, kar niso. Takrat se začne lepota odnosa.

Za zapletene zveze, ki so stalnica sodobnega partnerskega sveta, je potrebno veliko truda, vztrajnosti in predanosti. Ker jih opredeljuje svoboda, se posamezniki velikokrat vprašajo, ali se sploh splača. Ja, včasih se. In to takrat, ko se iz tega rodijo razumevajoči partnerski odnosi.

Neobvezne zveze, avanture, romance in kombinacija teh imajo enega skupnega imenovalca. Reče se mu zabava. Dokler je vsem udeležencem zabavno in ni negativnih posledic, je izbor povsem legitimen.

 

Odnosi: Ali se lahko naučimo ljubiti?

Foto: Vasyl Dolmatov / Getty Images Plus via Getty Images