Ilka Štuhec: “Pomembna je pot do zmage”

V nedeljo je še trenirala in smučala, v torek pa si je že vzela čas za vas in vašo revijo L&Z, za jubilejno 150. številko! Našo najboljšo smučarko smo pričakali v čudovitem grajskem vrtu v Bistri, ki ponuja nešteto prelepih kulis, ki so tudi njo popolnoma prevzele. Prišla je nasmejana in povsem sproščena in nas očarala s svojo energijo. Naj očara tudi vas – Ilka Štuhec!

PRIPRAVE NA SEZONO

Njeni zadnji tedni so bili obarvani s treningi, s pripravami na novo smučarsko sezono. To so dnevi, ko Ilka Štuhec ne popušča, ko daje vse od sebe, da je lahko vsak dan boljša. Iskreno pove, da je stroga do sebe, včasih celo malce pregroba. Zna pa se tudi opomniti, da njeno telo ni stroj in se veseliti vsakega rezultata, saj ve, da je dala čisto vse od sebe in si tako ne more ničesar očitati. In zanimivo! Naša vrhunska smučarka, ki blesti v hitrih disciplinah, pravi, da je zmaga pomembna, a ne tako, kot je pomembna pot do zmage.

“Saj je lepo zmagati, a na koncu je to samo en dan. Ostane pa vse tisto, kar te je pripeljalo do zmage, pomembna je pot. Ta mi je res zelo pomembna,” pravi Ilka Štuhec. Kot je rekel pokojni alpinist Nejc Zaplotnik v svoji knjigi Pot, ki je med drugim tudi Ilkina najljubša knjiga: ‘Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.’

POZITIVNA ENERGIJA KAR SIJE

Iz Ilke sije pozitivna energija, ves čas je nasmejana, zadovoljna, in če jo boste začeli spremljati na socialnih omrežjih, boste videli, da je v svojih objavah velikokrat tudi humorna. Obožuje sneg kot tudi morje in to poletje je velikokrat s snežnih treningov skočila na obalo.

“Ja, pri meni se res hitro menja, gore – morje (smeh). Kondicijske treninge smo imeli celo poletje. To ni nič novega, tako je vsako poletje. In letošnje počitnice sem preživela enako kot vsa leta. Kraj, ki ga obiskujemo, ni turističen in letos je bilo še bolj mirno kot po navadi. Veliko sem supala, a tudi to je bil del treninga.” Vsako stvar, ki se je loti, se je loti premišljeno.

NJENA STRAST

In v čem je še strastna, poleg smučanja? “Rada imam živali, rada berem, poslušam glasbo. Rada igram odbojko na mivki. Rada grem tudi nakupovat ali pa se samo sprehodim po mestu. Rada počnem čisto navadne stvari.”

Ko je vpeta v tekme, prostega časa praktično skoraj ni, pravi. “Resnično, skoraj nič. Ko treniramo je ves moj čas posvečen temu. Vstanem ob četrti uri zjutraj, kdaj nekaj minut kasneje, se pripravim, grem na hrib, treniram, smučam. Ko se vrnem, je ura enajst in že odhitim na kolo. Pred kosilom me čakajo še fizioterapije, nato kosilo, kakšno uro do dve počitka in gremo dalje. Kondicijski treningi, video, ponovne terapije, če so potrebne … In je dan mimo! Včasih je vmes še kakšna pot. Trenutno ni dovolj različnih možnosti za smučarske treninge, zato smo sedaj bolj stacionarni.”

NAJLEPŠI SONČNI VZHODI IN ZAHODI

In veste, kaj Ilko na treningih najbolj razveseli? Sonce! “Vidim veliko prelepih vzhodov in zahodov. Res je čudovito, ko zjutraj pridem na hrib. Vstanem ob štirih, da vse naredim in se pripravim, in potem pridem na smučišče in me pričaka sončni vzhod. In to je tako lepo, da na vse drugo pozabiš. Enostavno si moraš vzeti čas in si ga ogledati, ker ga ne moreš spregledati, saj je tako lep. Včasih se zgodi, da vzhodi niso nič posebnega, so pa potem zahodi toliko bolj čudoviti. Zelo lepo je v La Parvi v Čilu, ko smo visoko, tam spimo in ko se zbudimo, gledamo v dolino. Tam je vsak dan drugačen vzhod in je res lepo. Res so jutra lepa, ko se vse obarva rožnato, oranžno, rumeno in pride sonce.”

Letošnje leto pa bo za njo tudi posebno, saj bo 26. oktobra praznovala 30 let. “Se ne obremenjujem s tem, koliko bom stara, saj imam še kar nekaj pred sabo,” nam pove v smehu in zaupa, da bo rojstni dan praznovala doma.

MED OKREVANJEM POSVOJILA PSIČKO

Mama Darja potuje z njo in jo spremlja na vseh treningih, doma pa jo čaka in zanjo navija družina, že eno leto pa ji družbo dela tudi psička Pepa. “Posvojena je z Irske. Pepa je naš drugi pes. Lani, ko sem bila poškodovana, sem veliko premišljevala o psu. Gledala sem objave na internetu, zavetišča … Rekla sem si, da je sedaj idealen čas, ko sem doma. Tudi nečakinji imata radi živali, a ker sem veliko zdoma, je morala odločitev sprejeti tudi moja sestra, ki skrbi zanjo, ko me ni. Ne morem se sama odločiti za psa, saj si ne morem privoščiti, da bi z menoj potovala in bila ves čas ob meni, zato mi pri tem pomaga družina.”

POZIVA K POSVAJANJU IZ ZAVETIŠČ

Velikokrat, ko objavi fotografijo svoje psičke Pepe, poziva tudi ljudi k odgovornemu skrbništvu za živali in posvajanju iz zavetišč. Ilka je poleg Primoža Rogliča, Roka Perka in drugih postala tudi ambasadorka Cestnih herojev, pobude, ki se zavzema za strpnost do kolesarjev, zagovarja medsebojno spoštovanje vseh udeležencev v prometu ter želi širiti harmonijo in pozitiven odnos.

Cestni heroji se borijo proti dejanjem, ki ogrožajo zdravje in življenje kolesarjev. “K akciji sem pristopila, ker rada kolesarim. Za trening in tudi sicer. Če bi imela več časa, bi več kolesarila v naravi. Se je pa tudi že meni zgodilo in sem na lastni koži občutila, kako si ranljiv v prometu, in s kolesom seveda še bolj. Sem srečna, da sem danes tu. Zato se mi res zdi pomembno, da se ozavešča, da se opozarja na strpnost in s tem lahko dosežemo marsikaj.”

ZELO RADA KUHA ZDRAVO

Tako kot pravilna prehrana je tudi spanje pomemben del priprav. “Ugotovila sem, da moram kar dosti spati, do osem ur, da lahko dobro funkcioniram. Utrujena sem tudi od treningov, vse stvari se nabirajo od vseh tednov, mesecev. Spanje je pomembno. Kar se hrane tiče, jem zdravo in takšna prehrana mi zelo paše. Tudi takrat, ko je konec sezone, še vedno jem zdravo, saj sem tako navajena.”

Ilka pa tudi zelo rada kuha. “Najraje spečem lososa, zelo rada pa naredim tudi hobotnico. Kuham, kar se mi ‘zalušta’, ko dobim kakšno idejo.” Ko jo vprašam, ali spremlja kakšne kuharske mojstre, njihove recepte, odvrne, da za to nima časa. Jo je pa navdušila kuharska mojstrica Ana Roš iz Hiše Franko, ki je letos prejela dve Michelinovi zvezdici. “Prvič sem malo bolj raziskovala, saj me je pritegnila zgodba o Ani Roš. Pri njej smo bili enkrat na obisku, ko smo imeli treninge na Kaninu. In zato sem se malo bolj pozanimala, kako in za kaj gre. Ker je to čisto neka druga sfera, kot je šport, in sem videla, da je to zelo razvito, zelo pomembno in zahtevno.”

OBOŽUJE BARVE!

Veliko časa preživi v športnih oblačilih, a njena omara še zdaleč ne vsebuje samo oblačil za treninge. Na svoji spletni strani je napisala, da so njena priljubljena oblačila kavbojke in majica. A še zdaleč niso samo ta. “V moji omari je stvari, kolikor hočete! (smeh) So oblekice, so visoke petke, kar hočete, vse imam (smeh). Rada nosim vse, bolj ali manj svečane obleke, vsakodnevna oblačila ali pa tako kot danes, te prelepe obleke. Je pa res, da nimam ravno velikokrat možnosti, da kaj takega oblečem. Še posebej pozimi mi ne gre to najboljše (smeh). Takrat so tekme, vse se vrti okoli športa in nosim seveda športne stvari. Tako gredo z menoj v kovček le še kavbojke in majice.”

ŠPORTNIH COPAT IMA NAJMANJ

“Imam kar veliko čevljev, saj jih imam zelo rada, od športnih copat do natikačev. Zanimivo, ker imam morda športnih copat najmanj (smeh), imam kar veliko petk, ene morda so skoraj bolj za okras, spet druge se odlično nosijo. Če je le priložnost, saj sem tri četrtine življenja v trenirki ali športnih oblačilih. Imam pa res zelo rada, da se lahko lepo oblečem.” Česa bi v njeni omari našli največ? “Barve! Obožujem barve! Našli bi čisto vse, od rož do oranžne obleke, marelične, jeans, črno, belo, modro, rdeče … Jaz sem pisana! Barve izbiram po počutju, včasih tudi črno ali kaj ne preveč kričečega.”

“Vidim veliko prelepih vzhodov in zahodov. Res je čudovito, ko zjutraj pridem na hrib. Vstanem ob štirih, da vse naredim in se pripravim, in potem pridem na smučišče in me pričaka sončni vzhod. In to je tako lepo, da na vse to pozabiš.” -Ilka Štuhec

 

Intervju je bil objavljen v 150. številki L&Z (september 2020). Tukaj smo objavili izsek iz intervjuja.

 

Preberite si tudi intervju Amaya: “Na poti me vodi strast”.

 

Foto: Nina Roydo; Intervju: Ilona Penzeš